|
28. junija leta 1914 so v Sarajevu ubili avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda in
njegovo ženo. To je bil povod za prvo svetovno vojno, ki se je bliskovito širila. Vojne
napovedi so se kar vrstile.
Slovenski fantje, ki so takrat služili vojsko v avstro-ogrski armadi, so ostali kar v
vojski in tudi več drugih letnikov so mobilizirali. Odhajali so v glavnem na fronto v
Galicijo, kjer pa se niso prav vneto borili proti Rusom.
Šele po slabem letu vojne je tudi Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski in konec maja
so prišli v kraje ob Soči italijanski vojaki. Pred tem so v avstrijsko armado poklicali
vse moške od 18. do 50. leta starosti ter odpeljali skoraj vse konje.
Ostalih prebivalcev - žensk, starcev in otrok - pa niso utegnili umakniti v notranjost
države. Ostali so prepuščeni na milost in nemilost italijanskim vojakom, ki so konec
maja prihrumeli v drežniške vasi. Vsi so se jih bali, saj se je širil glas o njihovi
vročekrvnosti.
Glavna opora prebivalcem je bil župnik Jožef Kalin. Italijani pa so ga imeli za
avstrijskega vohuna.
Avstrijska armada in črnovojniki so se postavili v bran Italijanom na krnskem pogorju
in kmalu se je začelo obstreljevanje. Italijani so prinesli iz hribov prve mrtvece. Kmalu
nato so zbrali vse vaščane in jim povedali, da morajo v begunstvo, ker je na
Drežniškem nastala fronta.
 |
Opustošenje pod Krnom |
Vsak je vzel tisto, kar je mogel nesti, vse drugo pa je ostalo "Lahom". Cel
dan so hodili in se v glavnem ustavili v vaseh breginjskega kota: Podbela, Breginj,
Prosnid, Homec, Sedlo, Stanovišče, Borjana. Precej družin pa so odposlali naprej v
južno Italijo, v Avelino pri Neaplju.
Življenje v begunstvu je bila bridka in huda preizkušnja. Od mož in fantov, ki so
služili v avstrijski armadi, niso dobili nobene pošte, saj so bili vsi begunci na
italijanski strani. Trepetali so tudi za novo zgrajeno cerkev. Zvedeli so, da v Drežnici
gradijo novo cesto, da je fara polna vojakov ter da so na poljih in njivah nastale ogromne
barake in naprave za potrebe vojaštva. Begunstvo je postajalo iz dneva v dan bolj
neznosno.
Fronta pa se je razvijala takole. V začetku poletja so Italijani s svojimi elitnimi
gorskimi enotami uspeli zavzeti vrh Krna. Mejna črta se je tako preselila na sosednje
Botognice, kjer se ni spremenila dve leti in pol.
 |
Zimske razmere na vrhu Botognic |
Na Botognicah so si bili vojaki obeh vojskujočih sil najbližje, saj so bili drug od
drugega oddaljeni manj kot sto metrov. Vrh gore je v tem času spremenil svojo podobo.
Drug drugega so večkrat napadali in poskušali zriniti s strateško zelo pomembnega
planotastega vrha, vendar brez uspeha. Razmere na tem delu fronte so bile še posebej
težke pozimi, saj je na Botognicah zapadlo v eni zimi tudi do 12 metrov snega. Uporabili
so tudi podzemsko vojskovanje; v živo skalo so drug proti drugemu kopali rove in vanje
nameščali eksploziv. Sledovi takega bojevanja (od eksplozij prevrtan hrib in kraterji na
njem) so še danes vidni.
Italijani so imeli v svojih rokah tudi vrhnji del celotnega grebena med Krnom in
Vršičem. Že bližnje sosednje gore (Vrh nad Peski, Šmohor, Lemež, Lipnik) pa so bile
v avstro-ogrskih rokah. Tudi na Vršiču so Avstrijci uporabili minsko obliko bojevanja.
Drežnica je bila torej dve leti in pol tik pod frontno črto in izpostavljena
vsakodnevnemu topovskemu obstreljevanju. Uničenih je bilo mnogo hiš, pokrajina pa je
bila opustošena; nova cerkev pa je ostala nedotaknjena.
Položaj je ostal pretežno nespremenjen do noči s 23. na 24. oktober 1917. To noč je
na bovškem in tolminskem tako bobnelo, da so mislili, da bo sodni dan. Avstrijci so s
pomočjo Nemcev naredili veliko ofenzivo - prebili so fronto in "Lahi" so
bežali v Furlanijo.
 |
Spomin trem padlim vojakom |
Domači so pozdravljali in objemali svoje vojake, katerim pa se je kar mudilo za
Italijani. Bili so osvobojeni in so se takoj vrnili domov, na svoje požgane domove. Ker
je bila še večina hiš kritih s slamo, jih je mnogo pogorelo. Povsod je bilo polno
mrtvih, mnogo ekslploziva in raznega drugega materiala. Svojega kraja skoraj niso več
prepoznali. V veliko zadoščenje jim je bila vsaj nepoškodovana cerkev.
 |
Obnovljena italijanska kapelica |
V begunstvu so bili 27 mesecev. Tisti, ki so morali v begunstvo na jug Italije, so se
vrnili šele konec leta 1918 ali v začetku leta 1919. Hitro so si uredili bivališča.
Ponekod je več družin spalo skupaj, saj je nekaterim pogorelo čisto vse. Preživljali
so se od ostankov razpadle italijanske armade.
Strelivo je ležalo vsevprek in nekaj domačinov je tudi ubilo. Imeli so srečo, da je
bila zima 1917/18 brez snega in se je zato dalo nekako preživeti. Takrat so na dopust
prišli tudi prvi vojaki. Vojna pa je še potekala ob reki Piavi in pobirala nove može in
fante.
Jeseni leta 1918 pa je Avstro-Ogrska razpadla in fronta se je sesula. V avstrijsko
armado je bilo iz drežniških vasi mobiliziranih 158 mož, od teh jih je 34 padlo. Za
večino od njih niso vedeli, ne kdaj ne kje so padli. Ker so bile uničene cele vasi,
polja in družine, je bilo treba vse na novo zgraditi.
 |
Muzejska zbirka Botognice |
Kmalu po končani vojni pa so v te kraje spet prišli "Lahi" in ljudi kar 25
let tlačili s fašizmom. Kljub temu so zdržali in dočakali združitev s svojo pravo
domovino.
Dolga leta je bridke spomine na soško fronto zbiral domačin Mirko Kurinčič in jih
uredil v svoji privatni muzejski zbirki Botognice, ki je vsem na ogled. |
